Divji prašič (Sus scrofa)

Lovna doba

Merjasec:                       1. 4. - 31. 1.
Svinja:                         1. 7. - 31. l.
Ozimci in lanščaki obeh spolov: 1. 1. - 31. 12.

Opis

Zajetno telo nosijo kratke in močne noge. Prsti so še štirje, vsi s parklji. Prednji del telesa je posebno močan. Dolga, klinasta glava se postopno zožuje v koničast rilec. Kratek rep se konča s čopom dlake. Oči so razmeroma majhne, uhlji pa kratki, široki in pokončni. Telo pokriva močna ščetinasta dlaka, ki je sivo rjava do temno rjava. Mladiči so svetlo rjavi, s temnimi vzdolžnimi progami. Pri odraslih živalih so posamezne dlake tudi bele. Po sredini hrbta je dlaka daljša, na trebuhu pa gostejša in volnata. Zobni niz je bolj ali manj popoln, vsi zobje pa zrastejo v tretjem letu. Velike podočnike, ki se izvihajo navzven, poznamo pod imenom čekani, ki so pri samcih močnejši kot pri samicah. Kočniki imajo nizke krone in grbičave površine.

Življenje

Divji prašič je previdna in razumna žival. Aktiven je največ ponoči. Je vsejed, večino v prehrani pa sestavljajo podzemski deli rastlin in plodovi. V zemljo rije za nevretenčarji, rad pa se loti tudi mrhovine. Svinje in mlade živali se družijo v trope, ki v naših krajih štejejo 10 do 30 živali. Odrasli merjasci so samotarji. Tropu se približajo le v času parjenja (bukanja), to je od novembra do januarja. Svinja nosi 108-120 dni, skoti pa do 10 mladičev, od katerih jih preživi največ osem, to je, kolikor seskov ima svinja. V tem obdobju zapusti skupnost in iz rastlinskega materiala in podlanke zgradi gnezdo. Ob rojstvu živali že vidijo in so odlakane. Mati jih doji poldrugi do pol tretji mesec. Svinje so spolno zrele v 8.-10. mesecu, merjasci pa nekoliko pozneje.

Življenjska doba divjega prašiča je 8-10 let. Najpomembnejši naravni sovražnik je volk, ki jim je še posebno nevaren v visokem snegu. Iz naših krajev so znani primeri, ko jih je v visokem snegu lovil tudi medved.

Življenjski prostor

Pri nas poseljuje listnate in mešane gozdove, ustrezajo pa mu tudi obsežnejša močvirja. V gorah živi do gozdne meje. Razširjenost v Sloveniji Za zgodovino divjega prašiča na Slovenskem je bistvenega pomena odredba cesarice Marije Terezije iz leta 1770, s katero je ukazala divje prašiče v prosti naravi povsem zatreti. Po tem obdobju so bili v naših krajih praktično iztrebljeni. Kronika gozdne uprave kneza Karla Auersperga v Kočevju ne izkazuje nobenega odstrela divjih prašičev že od leta 1768 pa vse do 1918 (Šavelj, 1933). Ob tem lahko celo pomislimo, da je bil na Kranjskem divji prašič iztrebljen že sredi 18. stoletja. Leta 1912 se je pojavil na veleposestvu Ruperčvrh (severno pobočje Gorjancev), katerega lastnik je bil graščak Herman Goriany, velik merjasec, kateremu sta se pridružili dve svinji, ki sta ušli iz majhne obore na omenjenem veleposestvu. Odtlej so se divji prašiči vse pogosteje pojavljali v Beli Krajini, v okolici Novega mesta in v Mali gori. Omenjeno območje so povsem poselili do konca 20. let prejšnjega stoletja, prodirali pa so še naprej. V naslednjih dvajsetih letih so se divji prašiči razširili na Snežnik, Kočevsko, v Zasavje, okolico Celja, Haloze in na Boč. Leta 1926 so se pojavili tudi na Pohorju in leto pozneje na Kozjaku (Paitler, 1927). Konec štiridesetih let so se divji prašiči začeli redneje pojavljati na Krasu in Tolminskem, v začetku petdesetih let pa tudi v Julijskih Alpah. V petdesetih letih so postajali vse pogostejši in rednejši tudi v vzhodni Sloveniji, razen Prekmurja, kamor so se po odstranitvi ograje na državni meji razširili z Madžarske. Dandanes divji prašič poseljuje, bodisi stalno bodisi le občasno, celotno ozemlje Slovenije, domala do same obale.

Razširjenost

Prvotno je divji prašič poseljeval stepska in gozdnata območja Evrazije in severne Afrike, do Japonske na vzhodu. Na severu živi od 55 do 60 o severne zemljepisne širine, na jugu pa vse do Indije in Šri Lanke. Živi tudi na Sardinji in Korziki. Človek ga je naselil v Ameriko. Na mnogih oceanskih otokih pa so naseljeni domači prašiči, ki so potomci divjih, podivjali. Variabilnost in podvrsta Velikost divjih prašičih je zelo spremenljiva (Berymanovo pravilo). Največje živali živijo proti vzhodu (Mongolija), najmanjše pa na Sardinji in Korziki ter v Severni Afriki. Divji prašič je sorodnik domačega. Začetki udomačevanja segajo v jugozahodno Azijo ali pa morda zahodno Indijo, in sicer v 9. in 8. tisočletje pred n. š.. Križanci med domačimi in divjimi prašiči niso izjema. V Sloveniji so znani iz okolice Trebelnega, Jesenic na Dolenjskem, Črnomlja in Konjiške gore. Praviloma divji veper (pravimo mu merjasec) zaskoči domačo svinjo. Križancev je bilo največ v območjih, kjer so domače prašiče prosto pasli. Glede na to, da je hlevska reja prašičev mlada in sega v začetek 19. stoletja, je bilo v preteklosti več križanj. Tako imajo verjetno vse evropske divje svinje v sebi tudi gene domačih.

Status

Se povečuje. Tako kot v preostali Evropi se tudi v Sloveniji številčnost prašičev veča, zato ta vrsta ni ogrožena.

Stanje prašičev v lovišču

Divji prašiči so prisotni na celotnem območju LD, res pa je , da se njihovo število močno spreminja. Škoda od divjega prašiča je trenutno v  sprejemljivih okvirjih, a je v zadnjem obdobju v močnem porastu.

Ciljno stanje divjih prašičev v lovišču

Cilj gospodarjenja z divjim prašičem je ohraniti njegovo številčnost na meji, ki bo glede škod v kmetijstvu še sprejemljiva. Prašič naj bo kot živalska vrsta prisoten na  območju lovišča, s tem da njegovo koncentracijo vzdržujemo proč od obdelanih kmetijskih površin.