Bojan Burgar

POMLADNA SREČANJA

Aprilu so se iztekali zadnji dnevi.

Tega zgodnjega jutra se je vreme ustalilo. To je opazil še v trdi temi, ko mu žilica ni dala miru in ga je s toplega ležišča gnala k oknu, kjer mu je opran pomladni nočni zrak dahnil v obraz in ga spomnil, da pradavni znanilec juter zapoje, ko svitanje novega dne šele sluti. Zato se je začel opravljati, spotoma je pripravil in popil skodelico čaja, zadel na hrbet star nahrbtnik, na rame še starejšo dvocevko ter se skoraj kradoma zagrizel v breg za hišo.

Vzpenjal se s preudarnimi koraki izkušenega gorjana, kajti do gredi nad senožetjo za Robo, kjer mu je pevčevo pihanje, brušenje in klepanje že veliko pomladi kradlo spanec, bo moral obrisati pre nekatero potno srago. Ko je obrisal prve kaplje znoja, se je za trenutek oddahnil, nato pa s pospešenim korakom nadaljeval do kotanje, nad katero je bil star, skrivenčen grm, ki ga je naredil pevcu nevidnega. Na robu kotanje se je ustavil, počakal dušo, srknil iz prisrčnice in zamenjal prepoteno obleko. Spustil se je na dno, si podložil hrbet z nahrbtnikom, se pokril z odejo in obmiroval.

 

Pričela se je preizkušnja potrpljenja. Dolgotrajno čakanje, ko uho ujame vsak najneznatnejši šum, oko premik najmanjše sence, ko drevenijo roke in noge, glava uhaja na prsa. Misli se samovoljno spreletavajo po preteklosti, se vračajo v sedanjost in hrabrijo : ''Saj bo, prišel bo in ti poplačal vztrajnost.''

Še preden je zaznal rojevanje novega dne,so se oglasili najdrobnejši pernati pevci, ob poslovilnem hukanju sove za trenutek utihnili, nato pa še glasneje nadaljevali svojo budnico.

''Vsak čas bo zaprhutalo.''

Ob pogledu na zvezde, utapljajoče se v modrini, ki je vztrajno odrivala sivino jutra proti zahodu ,se je porodil prvi dvom. Gred, že neštetokrat objeta s pogledi upanja, je še vedno samevala.

''Le potrpi, jutro je še mlado,''se je hrabril in se ponovno zazrl v vejo stare bukve.

Glava mu je silila na prsa, ko ga je hlad jutranje rose zdramil iz dremavosti. Visoko v hribu je zaznal oglašanje kur in oddaljeno oglašanje črnega viteza. Z nastajajočim dnem je rasel dvom, ki je ob pogledu na pozlačene vrhove sosednjih gora prešel v prepričanje, da tokrat ne bo plačila.

''Čudno, toliko pomladi sva se srečevala skoraj ob istih dnevih. Mogoče ga je tokrat speljala kura, ali pa preganja vsiljivca'' si je momljal v brado. ''Kaj pa ,če ga je...''.Ni si upal speljati strah zbujajoče misli do konca. Kar samo ga je dvignilo, da je začel v vedno večjih krogih pregledovati okolico bukve. Pred zaplato zlizanega snega se je sunkovito ustavil. Tu se je nedokončana misel dokončala sama.

 

S kremplji spraskan, rdeče poškropljeni sneg in črna peresa, svetlikajoča se kot smaragdi, so boleče potrjevali njegovo bolečo slutnjo. Pripognil se je,da bi pobral peresa, toda ne, pustil jih je, naj kot šopek krasijo belo gomilo, naj v pomladanski toploti skupaj z njo poniknejo v odpadlo listje.

Ni se zavedal,koliko časa je zrl v omadeževano belino, ko ga je iz zamišljenosti iztrgalo oglašanje kure, ki je zaman vabila svojega snubca. Skrušen se je vrnil v kotanjo, si raztreseno oprtal nahrbtnik in puško in se napotil v dolino. V mislih je bil še vedno nad senožetjo in šele razdrapana steza nad previsi ga je prisilila k jasnim mislim in trdnemu koraku. Ustavil se je šele pri osamelem viharniku nad previsom in sedel na kamnito polico poraslo z mahom. Njegov priljubljeni kotiček, ki bi ga bil skoraj zgrešil. Dolgo pešačenje v hrib in nazaj je zahtevalo svoje ,zato je pobrskal po nahrbtniku, da bi potolažil oglašujoči se želodec. Čeprav mu ni posebno teknilo, z mislimi je bil še vedno pri zaplati snega, ga je vseeno utišal, pospravil ostanke in se nasloni na z vetrom obrušeno deblo.

Zmotilo ga je kotaljenje kamenja in ko se je previdno obrnil, je opazil gamsa, ki se je bližal previsu. Dvignil je daljnogled in prepoznal kozo, ki jo je že večkrat srečal. Popolnoma vzporedna, zelo malo ukrivljena in pri glavi skoraj zraščena roglja sta mu bila dobro znana. Pasla je vedno sama, vendar nedaleč od tropa. Čeprav je bil prepričan, da ga je videla, se zanj ni zmenila. Med približevanjem se je nemirno obnašala. Večkrat se je ustavila, suvala s smrčkom proti zadku, se obračala, legala in vstajala. Prepričan je bil, da je z njo nekaj narobe. Ko pa se je, še vedno nemirna ustavila na zaravni pod previsom, se je nasmehnil. Nič ni bilo narobe z njo. Zaobljenost trebuha in vedno pogostejše grbljenje njenega telesa sta mu dala vedeti,da bo botroval nečemu, kar je dano le redkim.

Hotel se je spojiti z lesom, na katerem je slonel, da ne bi zmotil tega naravnega a tako veličastnega dogajanja.

Skoraj olesenel je dočakal trenutek, ko je v gozdno zibel, postlano s suhim listjem in travo ,padlo majhno mokro bitje. Bile se ga same noge in glava.

Koza ga je dolgo in skrbno čistila, nakar se je nebogljenec nekajkrat poskusil neuspešno postaviti na majave noge nato pa se utrujen ugnezdil ob toplem telesu počivajoče matere.

Tiho se je ukradel s police in se pod vtisi doživetega, lahkotneje kot pred dvema urama odpravil proti domu.

Tiste jeseni in naslednja leta ju je še velikokrat videl in zadovoljno spremljal kozličevo odraščanje. Sprva ga je motila le nenavadna,skoraj nenaravna višina rogljev dveletnika. Ko pa ga je nekoč opazoval bolj od blizu,je videl,da ga je oko prevaralo,kajti zadnja, zelo mrzla zima tudi kozliču ni prizanesla. O tem sta pričala uhlja ,katerih konici sta pomrznili in odpadli. Tako sta bila roglja navidezno večja.

Po četrti zimi je že skoraj opustil iskanje, preden je ugotovil kje se zadržuje in kam zahaja. Ko ga je končno ponovno srečal, je bil že postaven, močan kozel. Postajal je vedno bolj samotarski, njegove poti in ležišča so se z letnimi časi spreminjali, tropu pa se je pridružil samo pozno jeseni v času prska in ga zapustil ob koncu zime.

Tako sta se srečevala več let zapored, nato so zopet prišla ''sušna'' leta, ko ga ni bilo na spregled, čeprav je pretaknil vse znane kotičke. Že je bil prepričan, da ga je nekje zadelo, ko se je zopet začel pojavljati in zadrževati na ustaljenih stečinah.

Postal je bolj tršast, z močnimi roglji in svetlejšo dlako na glavi.

Leta.

''Tudi meni se poznajo'', si je rekel. Enaki obhodi kot pred leti, so zahtevali vedno več časa in truda. Obema je postal korak počasnejši, noga težja, sapa krajša.

Tiste jeseni in pozimi, bilo je sedemnajst let po prvem srečanju, se ni več pridružil tropu. Tudi odročnih krajev se je izogibal. Pasel in ležal je vedno niže v dolini, kakor da bi vedel, da je tudi za ''botra'' pot visoko v hrib vedno težja.

In prišla je pomlad, ko skoraj ni bilo dneva, da ne bi pasel nad njegovo domačijo, vedno manj plašen, vedno bolj utrujen.

Bilo je zgodnje jutro. Stal je na hišnem pragu, ko je bolj zaslutil kot slišal pridušen šum za hišo. Previdno je stopil okrog vogala in se, še previdneje ogledoval po sadovnjaku. Skozi sivino pomladnega jutra ga je zagledal pri stari hruški, kamor se je onemogel zleknil in naslonil belo glavo na izboklino debla. Kot bi hotel za trenutek počiti.

Toda motne oči, ki niso več zaznavale, so mu dale vedeti, da je to počitek ,ki bo trajal večno.

S skelečimi očmi se je zazrl v Rob izza katerega je privela rahla jutranja sapa in mu prinesla na uho znano melodijo.

Ali pa se mu je samo v mislih tako zdelo.

Aprilu so se iztekali zadnji dnevi.