Jože Leban - Drolč

 Cvetje iz srca mi vzklije...

(Objavljeno v reviji Lovec 9/2011)

 

Zima se je počasi umikala pomladi. Skoraj dva tisoč metrov visoka Rodica je bila še vedno na debelo pokrita s snegom in jugozahodni vetrovi niso prinašali pričakovane otoplitve. Veriga Tolminsko – Bohinjskih gora je vase posrkala vso vlago in mraz. Po grapah so se vlačile megle in rahlo je pršelo, više gori so naletavale snežinke. Narasli potoki so počasi odnašali zimo v dolino. Vreme je bilo primerno le za posedanje po hiši ali kuhanje žganja.

V planini pa se čas ni ustavil. Gamsje koze so že polegale in z mladiči so iskale prve brstiče, da jih pomešajo s suho travo. Zapuščene visokogorske senožeti so bile idealen kraj za pomladansko pašo. Z prihajajočo pomladjo in poletjem, so bodo z že krepkimi mladiči dvignile više in pred  poletno vročino umaknile čez, na bohinjsko. Šele prvi sneg jih bo zopet spomnil, kje so Ploha, Jehlc, Široki pesek.

 

Gozdna ura ni pozabila tudi na divjega petelina. Nemir se je naselil v gozd, pod spodnjo gozdno mejo. Več deset let stare bukve, katere rutarski kmetje niso mogli spraviti do vasi, so kljubovale vsem vremenskim neprilikam. Tu se je začelo svatovsko oglašanje. Izbral si je kraj, odmaknjen in težko dostopen. Vrh Rutarkega gozda, v Tajču, se je pod večer, vznemirjen in poln ljubezni, pripeljal, razširjenih peruti in obsedel na spodnji veji. Jezno je potrgal nekaj bukovih brstov in se hripavo oglasil. Naj bo. Razširil je pahljačo, dvignil in napel vrat, ter se jezno raztegnil. Za poizkusit. Tok, tok…Vedel je, da bodo kure prišle šele naslednje jutro. Takrat mora biti pripravljen in njegov glas mora biti najlepši in odločen. Jezno je odlomil še nekaj brstov in jih pogoltnil. Dali so mu moč in po njih je bila  ljubezenska žeja še močnejša. Tudi prihajajoča noč ne bo tako dolga in oglasil se bo kmalu po drugi uri. Da bodo kure vedele, da je najmočnejši daleč naokoli. Morebitnemu vsiljivcu mora povedati, da svojih kur ne da. Za svojo čast se je pripravljen tudi bojevati.

Prav tako se je vznemirjenje naselilo spodaj, v vasi. Naslednje jutro je prvomajsko jutro. Praznično, ko je vsa družina  doma in primerno za jutranje poležavanje. Toda vsi niso bili takih misli. Lovci, naveličani zimskega mrtvila in postopanja, so se po stari nenapisani navadi, zbrali v gostilni. Naslednji dan se začne lov na divjega petelina. Kemperlov Dolfe, starosta in strasten petelinar, je zbral okoli sebe dvanajst lovcev, sami rutarji, ki so se prijavili za lov:

»Dolfe! Ti kot najstarejši in najbolj izkušen petelinar, organiziraj lov. Brez žrebanja. Tisti, ki ga še nimajo, imajo prednost na najboljših rastiščih«

»Kristusova Madona! Kako? Kateri gremo?«

Vsi so dvignili roke. Dolfe je poznal lovce in petelinja rastišča. Vzel je list papirja:

»Keblarjeva drča, Kemperlova drča, Medijev bošk, Farjev bošk, Jakarjev bošk,  Žvant, v Kotlu, Tajč, Grantarsko…«, je našteval in pisal Dolfe.

Janko je bil tiho in se ni hotel vmešavati. Vedel je za petelina v Tajču. Stiskal je pest v želji, da dobi to smer in srce mu je močno bilo. Ponos mladega lovca in močno željo po trofeji je komaj krotil:

»Ti in Albin gresta v Tajč! Ti Janko na vrh boška, Albin, ti pa spodaj« je bil odločen Dolfe. Srce mu je zaigralo:

»Albin! V Tajču ga bova slišala«. 

Albin je bil Jankov sosed. Nekaj let starejši, že poročen, je Janka spravil v jago. Skupaj sta rastla in gulila šolske klopi in bila kot brata. Bil mu je vzor in Janko se ni lotil dela, da se ni prej posvetoval z njim. Odločnost, moškost in iskra v očeh, so dali vedeti, da je pravi gorski lovec. Strasten gamsar, ki se ni usrtašil prepadnih sten in sneženih opasti.

»V triglavske stene bi šel po gamsa, če bi smel«, je dostikrat dražil lovce. Janko se je spomnil, kako sta na Seneku jagala gamse. Albinu se je odlepil podplat gojzarja. Nekaj je zabentil, se sezul in zagnal gojzarje v grapo. Naprej je šel bos. Ni ga motilo ostro kamenje. Zvečer sta se ustavila v koči. Notri so že bili Italijanski gostje:

»Janko. Pojdi naprej, zamoti Italijane in ko bodo gledali proč, zakašljaj. Takrat smuknem še jaz. Da ne porečejo, da jugoslovanski lovci jagajo bosi!«

Spet drugič sta lovila ribe v potoku. Albin ni znal plavati, pa je vseeno šel v tolmun in na roke izbezgal postrvi. »Ledvico bi mu dal«, je dostikrat dejal Janko.

In sedaj je bil vesel, da gresta skupaj.

»Na Koroščevi rejdi se dobiva. Potem greva naprej, brez besed!«

Noč je bila kratka. Strast ga ni pustila spati in bal se je, da ne bo slišal ure. Janko je že vse prej pripravil. Toplo obleko, kapo in rokavice ter star koc. Staro piksarico mu je pred par leti podaril Patavlarjev Miha. Janko se je spomnil, kako se je prišel Miha poslovit: »Veš, Janko. Bolan sem. Kmalu bo treba umret. Tebi bom zapustil čebele in piksarico. Da boš vedel. Tudi meni jo je zapustil Žajklarjev Miha, stari lovski čuvaj. Pod Italijo je puško prinesel gost, Nemec, in jo je pustil kar pri njem doma, rekoč, da bo še prišel na lov in da ne bo stalno nosil puške. Prišel je še dvakrat, potem ga je vzela vojna. Ko sem bil med vojno v internaciji, je ponjo prišel Kmetov Tone. Celo partizanščino je dala skozi. Po vojni jo jo vrnil. In sedaj jo bom zapustil tebi. Vem, da bo prišla v prave roke.« Kmalu po tistem je Miha umrl. In sedaj bo vzela življenje staremu petelinu. Opazil in zaslišal ga je že pred štirinajstimi dnevi, ob prejšnji odjugi. Oglasil se je prestrašeno, bojazljivo, v Rutarskem gozdu. Najprej je mislil, da je mlajši. Manjkajoče pero v repu in tršata postava sta ga izdala.

»Star dec. Prav je, da se umakne mlajšim, ki se v spomladanskem jutru ne smejo oglasiti.«

Po tem ga je zaslišal še enkrat. Pred tednom. Tam je in z malo sreče bo jutri njegov. Počakal je Albina na Koroščevi rejdi.  Mislil je že, da je zaspal:

»Dobro jutro« je zašepetal Janko. »Ali ti je legla na srajco?«

»Še ne veš, kako je to. Pri ženi si ves mehak in kar nazaj lezeš v posteljo. Boš že videl. Tudi ti se ne boš več dolgo upiral«

Janku je plala kri. Počasi sta lezla v hrib, vsak s svojimi mislimi. Janko je bil vrh gozda, Albin doma, pri ženi. Megle so se razkadile in povlekel je pečnik. Shladilo se je, toda lovca tega nista opazila. Samo da prideva čimprej na Tajč in to neopazno.

»Tu sva. Tebe je Dolfi določil sem, jaz grem malo višje, vrh boška.«

»Prav. Janko, dober pogled« In se je naslonil na bukev in pogledal v navzgor, v gore.

»Hvala. Tudi tebi«

Janko je napravil deset, petnajst, korakov, ko ga je zaslišal. Dvakrat je zaklepal.

»Albin, ali si gluh?« se je vrnil Janko.

»Kako to misliš?«

»Ali ga slišiš, petelina?«

»Ali že poje?«

Albin je obril glavo in postal pozoren:

»Orko dijo! Ni daleč. Ravno tu gori, vrh boška«

»Albin!« je bil direkten Janko. »Saj ga lahko jaz. Ti priznam, da sem vedel zanj. Sem bil že dvakrat tu. Mu manjka pero v repu.«

»A res!? Seveda. Ta boljšemu prijatelju in sosedu pa ja dovolim to. Samo, Janko, obljubi mi, da mi boš potem enega pomagal dobiti!«

»Drži!!«

Dala sta si roke in Janko je čutil toplino prijateljske pristnosti:

»Zdaj grem počasi naprej. Ti hodi zadaj in ko boš petelina videl, se ustavi! Ne hodi naprej!«

Nebesni svod se je odpiral in videli so se obronki planin in silhuete dreves. Tudi petelin je občutil jutro. Klepal je in škripal in spodaj je Janku razbijalo srce. Imel ga je v grlu in vznemirjenje se je stopnjevalo. Ko je petelin zaškripal, se je Janko pomaknil naprej. Da le ne naredi napake. Sedaj ga je opazil. Na spodnji veji se je šopiril in jezno pomikal sem in tja. Malo ga mora obiti, z zgornje strani, da bo pogled čist, brez vej. Zopet je klepnil in zaškripal in Janko ga je že dobro videl. Počasi je stisnil piksarico, kot fant dekle in čutil je, da sta eno. Začel jo je dvigati k licu:

»Ko ti bo stal na muhi, pritisni!«, se je spomnil Mihovih besed.

»Še malo. Ko bo stegni vrat…….«

Takrat se je zabliskalo in počilo. Spodaj. Petelin je omahnil in Janku se je ustavilo srce. Spodaj je videl Albina kako je povesil puško in Jankova napeta piksarica se je obrnila dol in se ustavila na Albinu. Prsti so bili na sprožiu. Takrat je srce zopet pahnilo kri v glavo in rešilo Albina šiber.

»Ojej, kaj sem pa zdaj naredil?« se je skesan oglasil Albin. Petelin pa se je spodaj stegnil, zaropotal z krili in se speljal v mlad bukov gozd. Tam ga je dohitel Janko in ga stisnil med noge. Albin pa se je zgoraj še vedno zvijal:

»Janko, ali si mi zameril?«

»Albin! Če bi bil jaz tako nervozen, bi ti imel zdaj šibre pod kožo. Midva sva končala!«

Albin mu je ponudil stekleničko žganja :

»Na, spij! Boš takoj drugače mislil!«

»Albin, midva sva končala. Sam pij!« 

Pri sebi pa si je mislil, ali je vredno, da bi se lahko dva prijatelja, zaradi enega petelina lahko streljala. In mu je potegnil tisto stekleničko žganja in rok in ga krepko nagnil.

»Ojej! Malo mi pa le pusti!!«

»Prekleti butelj. Prav nič!« In je zopet potegnil, do dna.

»Ojej, ojej! Ne mi zamerit. Saj veš. Sem oženjen, doma je žena in zjutraj težko vstanem.«

»Albin! V redu! Kar je je! Za kazen me boš do devete ure zjutraj ubogal vse, kar ti bom ukazal.«

Spodaj, na mulateri, so se zbirali lovci. Novica se je hitro razširila in na Albina so se namesto lovskega blagorja, vsule psovke:

»Skrij hitro to v nahrbtnik, da te ne bo nihče videl. Tega bi moral Janko upleniti, ne pa ti.«

In so se lovci, mrkih obrazov, pomikali naprej proti Grantu. Albin je vsake toliko časa zajamral:

»Ojej, ojej, kaj sem naredil? In to najboljšemu prijatelju.«

»Albin!«, se je oglasil Janko. »Da ne boš samo jamral in cvilil. Zapoj eno. Skoči na tisti štor in zapoj Dolfijevo najljubšo pesem: cvetje iz srca mi vzklije, pesem mi zaziblje mile sanje, kadar vtihne jok in vzdihovanje…«

»Aja?? Ma ta je težka«

»Težka. Ma ti jo znaš. Saj veš. Si obljubil. Do devete ure!«

»Vem. Pa bom!«

In je skočil na požagan macesnov štor, stisnil pesti in napel vrat. Kot petelin, kadar poje in klepa. Gromko je odmevalo po dolini in v Grantu so začeli prihajati iz hiš ljudje in pogledovali proti planinam. Pesem se je kmalu razlezla tudi na ostale lovce in v Grant so prišli z pesmijo na ustih. Lovska zamera je bila pohlajena, pozabljena pa ne.